Malo razmišlanja pač

No pa se po dolgem času tudi jaz malo oglašam. Dolgo me ni bilo, sam saj vete zimsko izpitno obdobje in ker hočem kaj met od poletja si res nisem mogla privoščit zimskega spanja. Edino kaj sem v zadnjem tednu naredla za sebe je da sem prebrala ALAMUTA (Vladimir Bartol), knjiga je super, polna razmišljaj in predvsem VIZIONARSKA. Dečko je leta 1938 predvideval vse zdajšnje teroriste, ki strašijo po svetu… bin Laden, Husein, Bush mlajši…
No pa ne bi o tem,
presenetil me je predusem stavek Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Vrjamem v pravno, demokratično državo in spoštujem vse predpisane zakone, ampak osebno sem mnenja, da je ta stavek HUDIČEVO RESNIČEN, v našem svetu je dovoljeno že skoraj vse, kolko pa je kaj resnice bi se pa dalo debatirat. Imam občutek da vedno manj, čeprav je družba vedno bolj tolerantna. Sama sem itak bolj zmedena dušica in si dovolim marsikaj, ne sprejemam nekaterih stvari, ki so splošno sprejete (npr. spoštuj očeta in mater… zakaj, prav tako kot vsi ostali ljudje okoli mene si morata tudi ona dva zasluzit moje spoštovanje), prav tako pa nisem anarhist. Red mora biti, ampak hvala bogu si lahko vsaj v svoji glavi pustim prosto pot in tega si za nič na svetu ne pustim vzeti. Tako kot pravi Camus (menda je on :), Obstajajo ljudje ki raje živijo na polički v prepadu kot pa da bi umrli, no jaz sem ena tistih ki raje umre, kot pa da čaka na milost in nemilost nekoga nad sabo, pa ne mislit, da mam kakšna samomorilna nagnjenja, probleme z avtoriteto ali da ŽIVIM, kot živijo mladi ki prežurajo vsak prost trenutek… ne to mi niti ni interesantno, sam da mam jaz svojo svobodo in prosto voljo, pa možnost učenja in rasti, da lahko grem svojo pot.
Preveč ljudi igra varno igro in svoje življenje preživijo na Al Arafu (zid med rajem in peklom, ne moreš nikamor ampak vidiš oboje… enako iz Alamuta), kaj ne bi raje skakali iz pekla v raj, kot pa oboje samo opazovali.
Jaz raje oboje občutim, kot pa da samo opazujem .
No sicer pa vsak človek ima svoj raj, takega kot mu najbolj paše in takega kot si ga zna naredit, nikoli pa ne smemo pozabit, da ima vsak človek svoj raj, ki ga je treba spoštovat in cenit, pa naj bo se tako čuden in smešen. Tako kot sem rekla, tolerance je v našem času dovolj (trdno verjamem v to), sploh mlajša generacija (čeprav starejši govorijo, da je je še preveč, po moje je to sila, ki potiska svet naprej), dajmo naredit še malo več RESNICE.

Pač malo v razmislek…
Urška